Objave

4. dan, 28. 8. 2022, Maša pri Pedru Opeki

Slika
Čeprav je bilo že vse pripravljeno za nadaljevanje poti proti jugu otoka, smo v Tanarive ostali še en dan. Bila je namreč nedelja in naša velika želja je bila doživeti nedeljsko mašo pri Pedru Opeki v Akamasoi. Velika dvorana se je začela polniti že kakšne pol ure pred začetkom. Pedro Opeka in Janez Krmelj sta ta čas spovedovala kar pri oltarju, vsak na svoji strani. Čeprav so bile šolske počitnice, kar pomeni nekoliko manjšo udeležbo, se je dvorana napolnila. Med mašo je sodelovalo več različnih pevskih zborov in koreografskh zasedb. Vsaka maša je domišljena do potankosti, tako da se ves čas nekaj dogaja in ni niti trenutka tišine. Uvod v berila, darovanje in še kak del maše pospremi ples, na koncu maše pa vsak teden ena skupnost pripravi še pravi plesni performans. Dve pesmi smo tokrat zapeli tudi Slovenci, ki smo bili med gosti tokrat najbolj številčni. Pater Opeka že samo s svojo pojavo oddaja prav posebno energijo. Med nami se je ustvaril občutek, kot bi se znašli v kakšnem evange
Objavite komentar
Preberite več

3. dan, 27. 8. 2022: Akamasoa

Slika
Zdaj imamo nakupljeno ali iz Slovenije prinešeno vse, kar mislimo, da bomo potrebovali pri našem delu na misijonu. Vso prtljago smo znova prepakirali, saj je bila do zdaj optimizirana na to, da imajo vsi kovčki maso, ki je čim bližje 23 kg, pri vožnji na jug pa bo ključno, da vse stvari spravimo na čim manjši volumen. En kovček smo tako lahko pustili kar v Tanarive, kot tukaj pravijo glavnemu mestu Janez nas je po kosilu popeljal na ogled Akamasoe in medtem sproti in vestno odgovarjal na množico naših vprašanj. Danes organizacija, ki jo je pred 33 leti začel Pedro Opeka združuje že okrog 40.000 ljudi, ki so rešeni hude revščine in življenja na smetišču, Opeka pa še danes hodi na smetišče in rešuje nove. Med sprehajanjem med pisanimi novejšimi ter nekoliko manj pisanimi ter opečnatimi starejšimi hišicami smo začutili, za Tanarive sicer povsem neznačilno, umirjenost in urejenost. Hiše namreč niso postavljene druga čez drugo, ampak v vrstah, urejene, lične, lepo grajene, vsaka z malim vrt
Objavite komentar
Preberite več

2. dan, 26. 8. 2022: Nakupovanje po Antananarivu in prvo srečanje s Pedrom Opeko

Slika
Prva noč v Akamasoi je bila kratka, saj smo prispeli šele sredi noči. Od hiše za goste smo se odpravili do kombija, ter se vmes na hitro ustavili še v njihovi mehanični delavnici, kjer so delavci z velikim zanimanjem opazovali Gregorja, ki ga je Janez predstavil kot mojstra mehanika, nato pa smo se odpeljali proti mestu.  3-milijonski Antananarivo je na prvi pogled ena velika tržnica. Male trgovinice, stolnice in poulični prodajalci, ki raznovrstne stvari prodajajo ob cesti so na vsakem koraku. Ceste v mestu so dobro urejene, že vozni park pa nakazuje velike socialne razlike v državi. Te so še bolj vidne po samem mestu, ko bleščeče steklene izložbe in bogate hiše stojijo le lučaj od majhnih, natlačenih in pogosto precej improvizirano postavljenih majhnih hišic revežev. V trgovini z materialom smo znova spoznali, da čas na Madagaskarju teče drugače. Ko smo izbrali potreben material je trajalo še kakšno uro, preden je bilo vse pripravljeno za na pot, mi pa smo se medtem lahko urili v pot
Objavite komentar
Preberite več

1. dan, 25. 8. 2022: Tehtanje kovčkov, let in prihod na Madagaskar

Slika
Naše priprave so se približale koncu in napočil je čas, da se odpravimo na Madagaskar. Vso opremo in orodje, ki smo ga nabrali v Sloveniji, pa vsa zdravila in razne drobnarije je bilo treba razporediti tako, da noben kos prtljage ne bo presegal 23 kg, tako da smo se začeli igrati 4-dimenzionalni tetris. Vsi kovčki so namreč morali biti polni, da se orodje med premetavanjem po letališčih ne bi poškodovalo in hkrati dovolj lahki, da niso presegli omejitev letalske družbe.  Po skupni maši, kjer smo se poslovili od svojih družin, smo se odpeljali v Benetke, kjer smo žalostni ugotovili, da med spada med tekočine, ki jih ni dovoljeno nesti na letalo in s težkim srcem spremljali, kako so ga letališki delavci vrgli v smeti.  V Antananarivu smo pristali malo po enajsti in čeprav smo tudi vse postopke na letališču prestali “brez posebnosti”, je trajalo še skoraj tri ure, da smo se z našim gostiteljem, misijonarjem Janezom Krmeljem naposled srečali. Na vizo smo čakali dobro uro in ko smo bili že
Objavite komentar
Preberite več