Madagaskar 2022 - Tehnična odprava

Prva noč v Akamasoi je bila kratka, saj smo prispeli šele sredi noči. Od hiše za goste smo se odpravili do kombija, ter se vmes na hitro ustavili še v njihovi mehanični delavnici, kjer so delavci z velikim zanimanjem opazovali Gregorja, ki ga je Janez predstavil kot mojstra mehanika, nato pa smo se odpeljali proti mestu.  3-milijonski Antananarivo je na prvi pogled ena velika tržnica. Male trgovinice, stolnice in poulični prodajalci, ki raznovrstne stvari prodajajo ob cesti so na vsakem koraku. Ceste v mestu so dobro urejene, že vozni park pa nakazuje velike socialne razlike v državi. Te so še bolj vidne po samem mestu, ko bleščeče steklene izložbe in bogate hiše stojijo le lučaj od majhnih, natlačenih in pogosto precej improvizirano postavljenih majhnih hišic revežev. V trgovini z materialom smo znova spoznali, da čas na Madagaskarju teče drugače. Ko smo izbrali potreben material je trajalo še kakšno uro, preden je bilo vse pripravljeno za na pot, mi pa smo se medtem lahko urili v pot

Naše priprave so se približale koncu in napočil je čas, da se odpravimo na Madagaskar. Vso opremo in orodje, ki smo ga nabrali v Sloveniji, pa vsa zdravila in razne drobnarije je bilo treba razporediti tako, da noben kos prtljage ne bo presegal 23 kg, tako da smo se začeli igrati 4-dimenzionalni tetris. Vsi kovčki so namreč morali biti polni, da se orodje med premetavanjem po letališčih ne bi poškodovalo in hkrati dovolj lahki, da niso presegli omejitev letalske družbe.  Po skupni maši, kjer smo se poslovili od svojih družin, smo se odpeljali v Benetke, kjer smo žalostni ugotovili, da med spada med tekočine, ki jih ni dovoljeno nesti na letalo in s težkim srcem spremljali, kako so ga letališki delavci vrgli v smeti.  V Antananarivu smo pristali malo po enajsti in čeprav smo tudi vse postopke na letališču prestali “brez posebnosti”, je trajalo še skoraj tri ure, da smo se z našim gostiteljem, misijonarjem Janezom Krmeljem naposled srečali. Na vizo smo čakali dobro uro in ko smo bili že