2. dan, 26. 8. 2022: Nakupovanje po Antananarivu in prvo srečanje s Pedrom Opeko

Prva noč v Akamasoi je bila kratka, saj smo prispeli šele sredi noči. Od hiše za goste smo se odpravili do kombija, ter se vmes na hitro ustavili še v njihovi mehanični delavnici, kjer so delavci z velikim zanimanjem opazovali Gregorja, ki ga je Janez predstavil kot mojstra mehanika, nato pa smo se odpeljali proti mestu. 

3-milijonski Antananarivo je na prvi pogled ena velika tržnica. Male trgovinice, stolnice in poulični prodajalci, ki raznovrstne stvari prodajajo ob cesti so na vsakem koraku. Ceste v mestu so dobro urejene, že vozni park pa nakazuje velike socialne razlike v državi. Te so še bolj vidne po samem mestu, ko bleščeče steklene izložbe in bogate hiše stojijo le lučaj od majhnih, natlačenih in pogosto precej improvizirano postavljenih majhnih hišic revežev.

V trgovini z materialom smo znova spoznali, da čas na Madagaskarju teče drugače. Ko smo izbrali potreben material je trajalo še kakšno uro, preden je bilo vse pripravljeno za na pot, mi pa smo se medtem lahko urili v potrpežljivosti in opazovali dogajanje v trgovini in na ulici.

Iz “običajnega” predela mesta kjer ob cesti lahko kupite meso, shranjeno na prostem, zelenjavo in obleke, ki so kar na tleh in rezervne dele v takšnem stanju, da bi jih pri nas zabrisali kar v smeti, smo se odpeljali v predel, ki je spominjal na trgovsko središče v kakšnem manjšem slovenskem mestu - zidane, urejene trgovine v evropskem slogu, s tudi povsem evropskimi, ali celo višjimi cenami, kamor reveži običajno ne zahajajo.

Z Janezom in našim šoferjem smo se najprej odpravili na pico. Za šoferja je bilo to sploh prvič v življenju, da je jedel pico. V otroštvu na smetišču bi težko sanjal o tem, danes pa je obrok za 5 evrov pri mesečni plači, od katere mu po obroku za hišo ostane okoli 20 evrov nekaj, česar si sicer nikakor ne more privoščiti. Ti kontrasti, ki so tukaj še bolj poudarjeni te težko pustijo ravnodušnega. Ko smo se založili še s hrano za na pot, smo se vrnili proti Akamasoi, tokrat v njeno središče, kjer smo srečali Pedra Opeko.

Opeka, ki je Akamasoo postavil na noge, je na nas takoj naredil izjemen vtis. Topel, odprt pogled, močan stisk roke in besede dobrodošlice človeka, ki ti da vedeti, da je vesel tvoje družbe. Človek, ki kar izžareva pozitivno energijo, kljub mnogim izzivom, ki pridejo z vodenjem 40.000 glavnega kompleksa v družbi, ki funkcionira po bistveno drugačni miselnosti. Okoli njega je ves čas polno otrok.

Hitro se je napolnila tudi kapela, kjer je ob 17h potekala redna popoldanska molitev, ki so jo z branjem, vodenjem nekaterih molitev in veselim petjem sooblikovali otroci, nas pa je nagovorila in napolnila z energijo, kljub temu, da nismo razumeli niti besede, saj je bilo vse v malgaščini. Za konec smo zapeli še eno slovensko, otroci pa so z nami navdušeno ploskali v ritmu. Na dvorišču se je hitro razlegel vesel otroški živžav, kakršnega težko najdeš kjerkoli v Sloveniji, zelo spretni so tudi v košarki.

Zvečer so se nam pridružila še dekleta, ki so prek Pota na oratorijski odpravi in se jim čas na Madagaskarju že počasi izteka. Ob večerji smo že bolj kot do zdaj cenili, kako nesamoumevno je, da imamo na krožnikih hrano, dovolj, da smo se lahko dobro nasitili, saj smo se zavedali, da mnogi tisti, ki smo jih danes srečali na ulicah mesta, te sreče nimajo. Pogovor z Janezom o njegovem misijonu, delavcih in razmišljanjih, ki jih je delil z nami nas je utrdil v hvaležnem zavedanju, da bi težko imeli boljšega sopotnika in misijonarja na naši poti na Madagaskar. Čeprav smo skupaj šele en dan se nam zdi, kot bi ga poznali že celo življenje.