4. dan, 28. 8. 2022, Maša pri Pedru Opeki

Čeprav je bilo že vse pripravljeno za nadaljevanje poti proti jugu otoka, smo v Tanarive ostali še en dan. Bila je namreč nedelja in naša velika želja je bila doživeti nedeljsko mašo pri Pedru Opeki v Akamasoi.

Velika dvorana se je začela polniti že kakšne pol ure pred začetkom. Pedro Opeka in Janez Krmelj sta ta čas spovedovala kar pri oltarju, vsak na svoji strani. Čeprav so bile šolske počitnice, kar pomeni nekoliko manjšo udeležbo, se je dvorana napolnila.

Med mašo je sodelovalo več različnih pevskih zborov in koreografskh zasedb. Vsaka maša je domišljena do potankosti, tako da se ves čas nekaj dogaja in ni niti trenutka tišine. Uvod v berila, darovanje in še kak del maše pospremi ples, na koncu maše pa vsak teden ena skupnost pripravi še pravi plesni performans. Dve pesmi smo tokrat zapeli tudi Slovenci, ki smo bili med gosti tokrat najbolj številčni.

Pater Opeka že samo s svojo pojavo oddaja prav posebno energijo. Med nami se je ustvaril občutek, kot bi se znašli v kakšnem evangeliju, v stavku “Tisti čas je Jezus učil v shodnici, …” Med pridigo, ki se je nanašala na priliko, v kateri Jezus svari farizeje, naj si ne jemljejo prvih mest, se je povsem spontano sprehodil med ljudi in pridigal kar iz tribune. Kot je kasneje povedal, je šlo za povsem spontan trenutni navdih. Nobeni dve maši pri njem nista enaki. Njegovo razmišljanje je, če lahko pop pevci vseskozi sestavljajo nove koreografije, kako si ne bi mi, kristjani, domislili česa novega in originalnega, ko nas, za razliko od njih, vodi Sveti Duh. Seveda pa je treba dati Sv. Duhu prostor za delo, ne pa povsem ukalupiti naših misli.

Po kosilu smo v delavnici Akamasoe prevzeli agregat iz Janezove hidroelektrarne, ki je bil na popravilu, na bližnji farmi alg kupili še nekaj sušenih alg za podhranjene otroke v bolnici v Ampitafi. Preostanek ekipe je medtem z bansi zabaval otroke in na boleč način spoznal, da na Madagaskarju ničesar vrednega ne smeš spustiti z oči. Izgubljeni telefon se je sicer po Janezovem posredovanju našel.

Zimski čas (Madagaskar leži na južni polobli, tako da je v času našega poletja tukaj “zima”) je tukaj sušni čas in Tanarive se sooča s kar precejšnjim pomanjkanjem vode. Večji del vodovoda tako ne funkcionira, vodo pa ljudje v hiše prinašajo v kanistrih, te pa napolnijo ob krajevnih cisternah, kamor vodo, seveda ne zastonj, dovažajo s tovornjaki. Ulice so tako polne kanistrov, ki čakajo naslednjo pošiljko vode.

Ker bomo naslednji dan že zgodaj zjutraj krenili na pot, smo kombi Akamasoe naložili že popoldne. Naložen je bil do zadnjega kotička. Še zadnjič smo obiskali večerno molitev pri patru Opeki, nato pa v hiši za goste prepevali pozno v večer.