3. dan, 27. 8. 2022: Akamasoa
Zdaj imamo nakupljeno ali iz Slovenije prinešeno vse, kar mislimo, da bomo potrebovali pri našem delu na misijonu. Vso prtljago smo znova prepakirali, saj je bila do zdaj optimizirana na to, da imajo vsi kovčki maso, ki je čim bližje 23 kg, pri vožnji na jug pa bo ključno, da vse stvari spravimo na čim manjši volumen. En kovček smo tako lahko pustili kar v Tanarive, kot tukaj pravijo glavnemu mestu
Janez nas je po kosilu popeljal na ogled Akamasoe in medtem sproti in vestno odgovarjal na množico naših vprašanj. Danes organizacija, ki jo je pred 33 leti začel Pedro Opeka združuje že okrog 40.000 ljudi, ki so rešeni hude revščine in življenja na smetišču, Opeka pa še danes hodi na smetišče in rešuje nove.
Med sprehajanjem med pisanimi novejšimi ter nekoliko manj pisanimi ter opečnatimi starejšimi hišicami smo začutili, za Tanarive sicer povsem neznačilno, umirjenost in urejenost. Hiše namreč niso postavljene druga čez drugo, ampak v vrstah, urejene, lične, lepo grajene, vsaka z malim vrtičkom. Hišice imajo po dve nadstropji. V vsaki živita po dve družini, vsaka v svojem nadstropju.
Drugi pogoj za bivanje v Akamasoi je, da morajo otroci hoditi v šolo. V Akamasoi deluje že več deset šol, vse od vrtcev in osnovnih, do univerze. Univerzo prav zdaj širijo, v izgradnji je tako fakulteta za računalništvo in še nekatere druge. Tretji in zadnji pogoj je, da se držijo pravil skupnosti in skupaj skrbijo za njen razvoj in napredek. Je pa pater Opeka tudi precej strog, zato celotna skupost deluje kot namazana. Prav slovensko srce in izkušnja načina življenja v Argentini pa mu omogočata, da takšno skupnost v takšnih razmerah tudi vodi, kot nam je kasneje, pri večerji zaupal sam.
Pot med hišami nas je prinesla do kamnoloma, ki je bil v soboto popoldne že povsem zapuščen. Ker je dvorana, kjer sicer potekajo maše, za večje praznike že premajhna, je kamnolom hkrati tudi katedrala na prostem, z oltarjem v sredini. Tam se lahko pri bogoslužju zbere tudi 10.000 ljudi. Nad kamnolomom so na trgu še vedno vidni sledovi obiska papeža Frančiška, ki je kraj obiskal pred tremi leti, ter prav s tega mesta blagoslovil Akamasoo in Tanarive. Celoten obisk je koordiniral Opeka osebno.
Nad trgom na vrhu hriba najdemo borov gozdiček, enega redkih v Tanarive, sredi gozdička pa kapelico sv. družine. Kapelica ima poseben pomen, saj gre za zaobljubo. Oče Pedra Opeke je namreč eden redkih, ki so preživeli povojne poboje po drugi svetovni vojni na slovenskem. Strel ga je zgrešil in tako je živ priplezal iz brezna. V zahvalo se je zaobljubil postaviti kapelo, zaobljubo pa je nato izpolnil njegov sin. Na poti nazaj smo pri pokopališču znova naleteli na Opeko, ki je imel ravno pogreb umrle redovnice.
Za kontrast od urejene Akamasoe, smo se nato podali na sprehod še malo po drugih ulicah mesta, nato pa peš do centra, kjer stanuje Pedro Opeka. Akamasoa namreč ni strnjeno naselje, ampak več manjših naselij, kjer je Opeka uspel kupiti zemljo. Zaradi urejenega šolstva, zdravstva in življenja na splošno v Akamasoi so namreč tudi zemljišča v njeni bližini vse bolj popularna ter jim zato raste cena. Nova naselja Akamasoe tako zdaj rastejo bolj na obrobju mesta in celo izven njega. Center, kjer stanuje Opeka, pa je le nekaj sto metrov oddaljen od smetišča, kjer se je vse skupaj začelo.
Sprejel nas je v svoji pisarni, kjer smo v pogovoru še enkrat lahko spoznali, za človeka, kakšnega formata gre. Iz njegovih besed stalno veje ljubezen do ljudi, ponižnost in hkrati tudi velika razgledanost. Med skupno večerjo z dekleti z druge Pota odprave na Madagaskarju smo zapeli še nekaj slovenskih pesmi, kar je slovenskega misionarja spravilo v zelo dobro voljo. Domača dekleta, ki bivajo pri Opeki pa je posebej fascinirala naša višina, posebej Štefan, ki je visok skoraj dva metra.
Komentarji
Objavite komentar